Avtorica: Rosana Lemut Strle
Dne: 8. januar 2012
O osebnih podatkih državljanov v informacijski dobi bi lahko govorili s številnih vidikov. Odločila pa sem se, da se bom osredotočila predvsem na informatizacijo t.i. javnih knjig, ki so vse bolj dosegljive prek spleta (na primer zemljiška knjiga, zemljiški kataster, kataster nepremičnin, evidenca nepremičnin…), pa tudi sicer na različne objave osebnih podatkov (razporede sodnih obravnav, sezname list kandidatov…), ki se vse bolj osredotočajo na splet, državni organi pa takšne objave razlagajo v smislu »objave na krajevno običajen način«.
Na tem področju bi se bilo zanimivo dotakniti tudi vse bolj običajne prakse predvsem občin, da s t.i. panoramskimi kamerami preko spleta omogočajo vpogled v »živo« dogajanje na različnih lokacijah. Ob tem ne pomislijo, da si državljan morda ne želi biti viden obiskovalcem spleta, ko gre na tržnico, ko pije kavo na glavni mestni ulici, ko se z znancem pogovarja na mestnem trgu ipd.
Danes veliko pozornosti in energije usmerjamo v prepričevanje oblasti v pomembnost transparentnosti – preglednosti njenega delovanja. Zdi pa se, zaenkrat predvsem na področju nepremičnin, da se transparentnost delovanja oblasti neupravičeno zamenjuje z razgaljanjem posameznikove zasebnosti – njegovih osebnih podatkov; kot so podatki o dejanskem stanju njegove nepremičnine, o njeni ocenjeni in doseženi tržni vrednosti. Če za zemljiško knjigo vemo, da je javnost osebnih podatkov, ki jih vsebuje, namenjena varstvu pravnega prometa, za javnost osebnih podatkov v nepremičninskih evidencah, ki jih vodi GURS, ni najti tehtnih argumentov – argumentov, ki bi prepričali, da obstajajo razlogi v prid javnosti osebnih podatkov, ki pretehtajo nad razlogi za njihovo varovanje. Podrobneje so argumenti opisani v zahtevi za oceno ustavnosti ZEN, ki jo je vložil Informacijski pooblaščenec.
Podobno velja glede spletne objave list kandidatov za državnozborske volitve. Temeljno vprašanje namreč je, ali so njihovi podatki javni za vselej, ali so javni le za čas od objave do volitev. Primerljivo temu bi bilo tudi vprašanje o javnosti volilnih imenikov. Tudi ti so v času pred volitvami javno razgrnjeni – torej so osebni podatki volivcev v določenem času javni. Vendar, ali to pomeni, da so javni za vselej, in da je volilni imenik dopustno objaviti na spletu?
Glede vprašanj panoramskih kamer, ki posredujejo sliko v svetovni splet je treba ločiti med primeri, ko dejansko gre za sliko panorame, na kateri ni posameznikov, oziroma katere ločljivost je slaba in so zato posamezniki na sliki neprepoznavni; in med primeri, ko je posameznike na slikah mogoče prepoznati. Znan je primer t.i. panoramske kamere ene od občin, ki je bila usmerjena v stanovanjsko hišo, tako da je v splet sporočala, kdaj se stanovalci odpravljajo z doma, vračajo domov, imajo obiske…
Kadar imamo opraviti z zakonsko ureditvijo, ki jo z vidika varstva osebnih podatkov ocenjujemo kot sporno, rešitve niso enostavne. Treba bi bilo namreč spremeniti zakon (kot je to v primeru ZEN). Na drugi strani bi bilo seveda bolje, da do takšnega zakona sploh ne bi prišlo, da bi torej že pripravljavec zakona, še bolj pa Vlada in Državni zbor, razumeli pomen varstva zasebnosti državljanov in v primeru predloga za javnost osebnih podatkov le tega temeljito pretehtali. Zato bi bilo smiselno, da se zaradi stopnje ogroženosti zasebnosti v današnji družbi v proceduro sprejemanja zakonov uvede tudi obvezna »analiza vplivov predloga zakona na zasebnost in varstvo osebnih podatkov«. Tako kot so predlagatelji zakonov dolžni premisliti in opisati finančne posledice predloga, njegovo usklajenost z evropsko zakonodajo ipd, bi tako morali narediti tudi oceno o vplivih predlaganih rešitev na zasebnost naslovnikov.
V primerih, ko sam zakon ni povsem jasen, pa bi morali stremeti k varstvu zasebnosti z njegovo razlago. Poudariti gre namreč, da je pravica do varstva osebnih podatkov v evropski pravni doktrini (torej tudi v slovenski) človekova pravica. Tako je treba nanjo tudi gledati – torej vsaj v odnosu prirejenosti do ostalih in od primera do primera ocenjevati, katera od pravic, ki so morda v konkretnem primeru v koliziji, pretehta nad drugo.
In nenazadnje… Ko gre za rešitve, ki posegajo v zasebnost in cilja na videz ni mogoče doseči na drugačen način, je treba uporabiti metodo t.i. Privacy by Design – metodo vgrajene zasebnosti. Metoda sili pripravljavce rešitve, da iščejo možnost za dosego cilja brez posegov v zasebnost in varstvo osebnih podatkov posameznikov oziroma s čim manjšimi posegi. Z upoštevanjem metode vgrajene zasebnosti je Informacijski pooblaščenec predlagal rešitev za elektronsko cestninjenje, ki je bila izjemno dobro sprejeta med drugimi organi za varstvo osebnih podatkov, žal pa so ji bistveno manj naklonjeni tisti, ki so zadolženi za uvedbo sistema elektronskega cestninjenja.
Prispevek je povzetek avtoričine predstavitve na IV. Liberalnem kolokviju: Varstvo osebnih podatkov v informacijski dobi, ki se je odvijal med 7. in 8. januarjem 2012 v Mariboru.