Hitler, Mussolini, Roosevelt

Avtor: David Boaz, Cato Institute, ZDADne: 10. april 2014

Kaj ima skupnega Franklin Delano Roosevelt z drugimi karizmatičnimi kolektivisti tridesetih

7. maja 1933, le dva meseca po inavguraciji Franklina Delana Roosevelta, je dopisnica New York Timesa, Anne O'Hare McCormick, zapisala, da jo washingtonska atmosfera »čudno spominja na Rim v prvih tednih po pohodu fašistov, na Moskvo v začetkih petletke … Današnja Amerika dobesedno čaka, da se ji ukazuje.« »Rooseveltova administracija,« še dodaja, »namerava federacijo industrije, dela in vlade vzpostaviti po vzoru korporativne države, ki obstaja v Italiji.«

Članek ni omenjen v Three New Deals, izjemni raziskavi nemškega kulturnega zgodovinarja Wolfganga Schivelbuscha. Vendar izpostavlja njegov osrednji argument: da obstaja presenetljiva podobnost med programi Roosevelta, Mussolinija in Hitlerja.

Z našim védenjem o grozotah holokavsta in druge svetovne vojne se zdi, da je takšno trditev skoraj nemogoče ocenjevati in biti zraven hladnokrven. Toda v 1930-ih, ko so se vsi strinjali, da je kapitalizem razočaral, ni bilo težko najti skupnih tem in vsestranskih občudovanj v Washingtonu, Berlinu in Rimu, da ne omenjam Moskve (članek Three New Deals se na slednjo toliko ne osredotoča). Niti ne gre zgolj za zgodovinsko radovednost, ki bi bila v sodobnem času nadvlade kapitalizma nad fašizmom, nacionalnim socializmom in komunizmom, brez vsake pomembnosti. Schivelbusch zaključi svoj prispevek z liberalnim novinarjem Johnom T. Flynnom in njegovim opozorilom iz leta 1944, da je državna moč hrana za nastanek kriz in sovražnikov. Seveda smo po tem prisostvovali mnogim krizam in imeli veliko sovražnikov, morali pa smo se sprijazniti tudi z mogočnejšo in nadležnejšo državo, kot je obstajala pred letom 1930.

Schivelbusch najde vzporednice v idejah, načinih in programih med seboj neskladnih režimov, celo v njihovih osnovnih arhitekturnih gradnikih. »Neoklasični monumentalizem,« piše, »je arhitekturni stil, v katerem država vidno izraža svojo moč in avtoriteto.« V Berlinu, Moskvi in Rimu »je bil sovražnik, ki ga je bilo treba zatreti, arhitekturna zapuščina laissez-faire liberalizma iz devetnajstega stoletja; nepričakovana zmeda stilov in arhitektur.« Washington je v tridesetih letih zgradil mnogo neoklasičnih spomenikov, in sicer z manjšim opustošenjem, kot v evropskih prestolnicah. Pomislite na spomenik »Delavca, ki nadzira trgovino« izpred Zvezne komisije za trgovino, kjer mišičast delavec kroti velikanskega konja. V Dučejevi Italiji bi se oba prav domače počutila.

»Primerjati,« poudari Schivelbusch, »ni isto kot enačiti. Amerika za čas Rooseveltovega New Deala ni postala enopartijska država, ni imela tajne policije, ustava je ostala v veljavi in tudi ni bilo nobenih koncentracijskih taborišč. New Deal je ohranil institucije liberalno-demokratičnega sistema, katere je nacionalsocializem ukinil.« Toda skozi vsa trideseta leta so izobraženci in novinarji opažali »področja zbliževanja med politiko New Deala, fašizmom in nacionalsocializmom.« Vsi trije so se zdeli, da so prekoračili »klasični anglo-francoski liberalizem«, individualizem, svobodne trge in decentralizirano moč.

Vse od leta 1776 je liberalizem predrugačil Zahodni svet. Kot pravi uvodnik The Nature iz leta 1900, se je, preden je tudi sam odstopil od starega liberalizma »osvobojeni od nadležnega vmešavanja vlad človek vdajal svoji naravni nalogi, izboljševanju pogojev, s prečudovitimi rezultati, ki nas obkrožajo.« Torej industriji, transportu, telefonom in telegrafom, zdravstvu, obilju hrane, elektriki. Toda urednika je zaskrbelo, da »je materialno udobje zameglilo oči takratnih generacij o vzrokih, ki so omogočili ta standard.« Starejših liberalcev ni več, mladi liberalci pa se začenjajo spraševati, če država ne bi mogla biti pozitivna sila. Nekaj, kar bi bilo uporabno in ne nekaj, kar bi bilo dobro omejevati.

Medtem so drugi začeli zavračati liberalizem kot tak. V svojem delu iz 1930-ih The man Without Qualities je Robert Musil zapisal: »Nesreča narekuje, da … se bo razpoloženje časa preobrnilo stran od starih usmeritev liberalizma, ki ga je zagovarjal Leo Fischel. Veličastni ideali strpnosti, človeškega dostojanstva in proste trgovine in razum in napredek zahodnega sveta bodo zamenjani z rasnimi teorijami in pouličnimi slogani.«

Sanje načrtovane družbe so okužile oboje, tako desne kot leve. Ernst Jünger, vpliven nemški militarist desnice, je opisal svoj odziv na Sovjetsko zvezo: »Dejal sem si: recimo, nimajo ustave, a imajo plan. To bi znala biti odlična stvar.« Že leta 1912 je Franklin Delano Roosevelt v naslovnem govoru v Ljudskemu forumu troja v New Yorku hvalil prusko-nemški model: »Ti so presegli svobodo posameznika, da lahko s svojim imetjem počne, kar ga veseli, in so spoznali, da je nujno ukrotiti to svobodo posameznika za dobro svobode vseh ljudi.«

Ameriški progresisti, ki so se izobraževali na nemških univerzah, piše Schivelbusch, so »začeli spoštovati Heglovo teorijo močne države in pruski militarizem kot najbolj učinkovita načina organizacije sodobne družbe, ki ne more biti več pod vplivom anarho-liberalnih načel.« Tako je vplivni esej pragmatičnega filozofa, Williama Jamesa, iz leta 1910 The Moral Equivalent of War, poudaril pomembnost reda, discipline in planiranja.

Intelektualce so skrbele neenakost, beda delavskega razreda in komercializacija kulture, ki jo je ustvarila masovna proizvodnja. (Zdi se, da niso uvideli povezave med zadnjo kritiko in prvima dvema.) Liberalizem se je zdel neustrezen za spopad s takšnimi problemi. Ko je udarila ekonomska kriza, v Italiji in Nemčiji takoj po prvi svetovni vojni, v ZDA pa z veliko depresijo, so protiliberalci zagrabili priložnost in trdili, da trgu ni uspelo in da je prišel čas za drzne eksperimente.

Leta 1934 je v North American Review progresivni pisec Roger Shaw opisal New Deal kot »fašistično sredstvo za doseganje liberalnih ciljev«. Pri tem ni imel prividov. Rooseveltov svetovalec, Rexford Tugwell, je v svojem dnevniku zapisal, da je Mussolini naredil »ogromno stvari, ki se mi zdijo nujne.« Lorena Hickok, bližnja zaupnica Eleanor Roosevelt, ki je kratek čas živela v Beli hiši, je odobravajoče pisala o lokalnem uradniku, ki je dejal: »Če bi bil [predsednik] Roosevelt dejanski diktator, bi lahko kam prišli.« Sama je dodala, da če bi sama bila mlajša, bi rada vodila »fašistično gibanje v ZDA.« Pri Nacionalnem uradu za obnovo (NRA), organizaciji v osrčju začetka New Deala, je eno poročilo naravnost objavilo, da so »fašistična načela zelo podobna tistim, ki jih imamo pri nas v ZDA.« Roosevelt je za Mussolinija pravil, da je »čudovit« in celo izpovedal, da je »globoko navdušen nad njegovimi dosežki.« Občudovanje je bilo obojestransko. V pohvalni kritiki Rooseveltove knjige iz leta 1933 Looking Forward je Mussolini zapisal: »Spomin na fašizem je načelo, da država ne dopušča več gospodarstva njegovim lastnim mehanizmom … Brez dvoma razpoloženje, ki spremlja tako veliko spremembo, odseva fašizem.« Glavni nacistični časopis Volkischer Beobachter je vseskozi hvalil »Rooseveltovo prisvojitev ideje nacionalsocializma v svojih ekonomskih in socialnih politikah« in »razvoj proti avtoritarni državi«, ki bo temeljila na »zahtevah, da se skupno dobro postavi pred posameznikovimi interesi.«

V Rimu, Berlinu in DC-ju [Washingtonu op. p.] je obstajala simpatija do vojaških prispodob in vojaških struktur. Fašisti, nacionalsocialisti in newdealerji so bili med prvo svetovno vojno vsi mladi in so kar hrepeneli po eksperimentih planiranja iz časa vojne. V svojem prvem nastopnem govoru je Roosevelt pozval ljudstvo: »Če želimo iti naprej, se moramo vesti kot izurjena in vdana vojska, ki se je voljna žrtvovati za dobro skupnega reda. Mi smo, vem, pripravljeni in voljni žrtvovati svoja življenja in imetja za takšno disciplino, saj omogoča vodenje, ki se zavzema za dosego višjih dobrin. Brez oklevanja prevzemam nase vodenje te veličastne vojske … Kongres bom zaprosil za manjkajoči instrument, da se soočimo s krizo. To je široko izvršilno oblast, da se spopadem z vojno proti nevarnostim. Tako mogočno kot je moč, ki bi mi bila dana v primeru, če bi dejansko bili napadeni s strani tujega sovražnika.«

To je bil za predsednika ameriške republike povsem nov ton. Schivelbusch razpravlja, da sta bila »oba, Hitler in Roosevelt, karizmatična voditelja, ki sta držala množice v svojem vladanju. In brez tovrstne oblike vodenja niti nacionalsocializem niti New Deal ne bi bila mogoča.« Takšen, plebisciten stil je ustvaril neposredno povezavo med vodjo in množicami. Schivelbusch razpravlja, da so se diktatorji v tridesetih razlikovali od »despotov starega časa, katerih moč je temeljila predvsem na prisilni moči njihovih stražarjev.« Množična zborovanja, domačni pogovori ob radiu in v sodobnem času televizija lahko pripeljejo vladarja neposredno k ljudem na način, ki v preteklosti ni bil nikoli mogoč.

Za dosego tega cilja so vsi novi režimi tridesetih vlagali nepojmljive napore v propagando. »Propaganda,« piše Schivelbusch, »je sredstvo, s katerim karizmatični vodje, sleparske posredne družbene in politične institucije, kot so parlament, stranke oziroma interne skupine, pridobivajo neposredno moč nad množicami.« Propaganda Modri orel NRA-ja [National Recovery Administration, op.p.], v katerem so podjetja, ki so se strinjala s pogoji Urada, morala prikazovati simbol »modrega orla«, je bila takšen način združevanja množic in sklicevanja na množice, in sicer z namenom, da se javno disciplinira podpora gibanju. Predsednik NRA, Hugh Johnson, je jasno pokazal na njegov namen: »Tisti, ki niso z nami, so proti nam.«

Študentje še vedno preučujejo to propagando. Zgodaj letos je muzej v Berlinu postavil razstavo z naslovom Umetnost in propaganda: spopad narodov 1930 – 1945. Glede na kritiko Davida D'Arcyja razstava kaže na to, kako so nemške, italijanske, sovjetske in ameriške vlade »ukazovale in sponzorirale umetnost, ko je skratka grajenje imidža bilo enako grajenju nacije v najbolj ekstremni obliki … Te države so svoje državljane združevale s podobami preporoda in regeneracije.« Nek ameriški plakat s kovaškim kladivom je nosil slogan »Work to Keep Free«, kar je D'Arcy opisal kot »hladno podobno »Arbeit macht Frei« sloganu, ki je pozdravljal zapornike v Auschwitzu.« Podobno je ponovni izid klasičnega dokumentarca o New Dealu, The River iz leta 1938, spodbudil kritika Washington Posta, Philipa Kennicotta, da je zapisal, da »če ga gledate 70 let pozneje na novem Naxos DVD-ju, je občutek malce grozen … Vsebuje trenutke, še posebej tiste s traktorji (slaven fetišističen predmet propagandistov 20. stoletja), ko je človek prepričan v to, da bi film lahko bil proizveden v kakšnem izmed filmskih mlinov totalitarne Evrope.«

Program in propaganda sta bila povezana pri delovanju vseh treh sistemov. Tennessee Valley Authority [op. p. TVA je državno energetsko podjetje, ustanovljeno leta 1933], nemški Autobahn in izsušitev območja Agro Pontino v okolici Rima so nazorni primeri, so vidik »arhitekture moči«, ki je razkazoval čilost in krepost režima.

Lahko se vprašate, kje je Stalin v tej analizi. Zakaj se ta knjiga ne imenuje Four New Deals? Schivelbusch večkrat omenja Moskvo, kot jo je omenila tudi McCormickova v svojem prispevku za New York Times. Toda Stalin se je polastil oblasti v okviru že obstoječega totalitarnega sistema, bil je zmagovalec prevrata. Hitler, Mussolini in Roosevelt so prišli na oblast kot neomajni voditelji v političnem procesu, vsak seveda na svoj način. Oni so torej »karizmatični voditelji«, kar vidi Schivelbusch kot zelo pomembno.

Schivelbusch ni prvi, ki bi opazil te podobnosti. B. C. Forbes, ustanovitelj eponimne revije, je leta 1933 naznanil »razsajajoči fašizem«. Leta 1935 je bivši predsednik Herbert Hoover pri razpravljanju o politiki New Deal uporabljal fraze, kot so »fašistično organiziranje«. Desetletje kasneje je v svojih spominih zapisal, da je »New Deal predstavil Američanom pogled na fašistični diktat pri poslovanju, delu in kmetijstvu« in da ukrepi, kot je Zakon o ureditvi kmetijstva, »v svojih posledicah nadzora nad proizvodi in trgi ustvarjajo nenaravne vzporednice ameriškega sistema s kmetijskimi režimi Mussolinija in Hitlerja.« Leta 1944 je ekonomist F. A. Hayek v knjigi Pot v hlapčevstvo opozoril, da ekonomsko planiranje lahko vodi do totalitarizma. Američane in Britance je opozoril, da ne bi slučajno mislili, da obstaja nekaj kot je edinstveno grozna nemška duša. Nacionalni socializem, pravi, gradi na kolektivističnih idejah, ki so prodrle na zahodni svet že pred več generacijami.

Leta 1973 je eden najbolj priznanih ameriških zgodovinarjev, John A. Garraty z univerze Columbia, s svojim člankom »New Deal, nacionalni socializem in velika depresija« povzročil pravo razburjenje. Garraty je občudoval Roosevelta, toda to ni pomagalo, da ne bi opazil vzporednic recimo med ameriškim programom Civilian Conservation Corps in podobnimi programi v Nemčiji. "Oba," je zapisal, "sta zamišljena, da spravita mlade ljudi s trga delovne sile. Roosevelt je opisal delovna taborišča kot sredstvo, da se spravi mlade »z mračnih ulic«, Hitler kot priložnost, s katerimi jih bo odvračal, da bodo »na ulici in nebogljeni počeli neumnosti.«V obeh državah so na veliko naznanjali dobrodejne družbene sadove mešanja tisočih mladih iz različnih družbenih statusov v kampih. Razen tega sta bili obe organizirani na polvojaški način s sekundarnim namenom izboljšanja fizične pripravljenosti potencialnih vojakov in spodbujanja narodne pripadnosti služenju državi v primerih nevarnosti.

Leta 1976 si je predsedniški kandidat Ronald Reagan nakopal bes demokratskega senatorja iz Massachusettsa, Edwarda Kennedyja, prorooseveltovega zgodovinarja Arthurja M. Schlesingerja ml. in New York Timesa, ko je novinarjem dejal, da predstavlja »fašizem dejansko osnovo New Deala.«

Toda Schivelbusch te povezave raziskuje bolj natančno in z večje zgodovinske distance. Oddaljevanje živega spomina na nacionalsocializem in holokavst omogoča raziskovalcem, morda še najbolj v Nemčiji, da začenjajo postopoma uporabljati normalne politološke pristope k proučevanju gibanj in dogodkov iz tridesetih let. Schivelbusch občasno pretirava, kot recimo takrat, ko piše, da se je Roosevelt nekoč skliceval na Stalina in Mussolinija kot na »njegova krvna brata.« (V viru, ki ga Schivelbusch navaja, knjigi Arthurja Schlesingerja The Age of Roosevelt, se dejansko zdi nedvoumno, da je Roosevelt dejal, da sta komunizem in fašizem krvna brata med seboj in ne Rooseveltu.) Gledano skupaj imamo s tem virom ogromen del znanja.

Primerjati ne pomeni enačiti, pravi Schivelbusch. Modro bi bilo oznanjati dejanske vzporednice med temi sistemi. Toda še mnogo bolj pomembno bi si bilo zapomniti, da ZDA niso podlegle diktaturi. Roosevelt je dejansko nekoliko raztegnil ustavo in je imel neko slo za planiranjem in oblast, ki sta bili pred tem Beli hiši nepoznani. Vendar nikakor ni bil smrtonosen brutalnež. In kljub prebivalstvu, ki je »dobesedno čakalo na ukaze«, kot pravi McCormick, se ameriške institucije niso razsule. Vrhovno sodišče je nekatere ukrepe New Deala označilo za neustavne. Nekateri menedžerji so se temu upirali. Intelektualci na obeh straneh, desni in levi, nekateri med njimi so bili aktivni tudi v zgodnjih libertarnih gibanjih, so se združevali proti Rooseveltu. Republikanski politiki (to so bili časi!) so stremeli nasprotovanju tako dotoku moči Washingtonu kot tudi izvršilni oblasti.

Nemčija je imela parlament, politične stranke in direktorje, ki so vsi podlegli vpričo Hitlerjevega gibanja. Nekaj je bilo drugačnega v ZDA. Nemara je bilo drugače dejstvo, da je bila država ustvarjena od ljudi, ki so davno nazaj zapustili despotske režime starega sveta, da bi našli svobodo v novem, in ki so potem ustvarili libertarno revolucijo. Američani si prizadevajo razmišljati o sebi kot posameznikih z enakimi pravicami in enako svobodo. Narod, katerega temeljna ideologija je, kot je dejal nedavno preminuli sociolog Seymour Martin Lipset, »antistatizem, laissez-faire, individualizem, populizem in enakopravnost«, bo bistveno bolj odporen neliberalnim ideologijam.

Prispevek je bil v originalu objavljen v reviji Reason oktobra 2007. Prevod: Free Society Institute.

Komentarji