Avtor: Art Carden, profesor ekonomije in poslovnih ved na Rodes College, ZDA
Dne: 9. oktober 2013
Ljudje na trgu lahko konkurirajo na različne načine. Lahko tekmujejo s ponudbo višje produktivnosti, ali pa z zagotavljanjem boljših izdelkov. Morda še najpomembneje, ljudje lahko konkurirajo z nižjimi cenami. V primeru delavcev, to velikokrat pomeni ponuditi storitev za nižjo plačo.
Vsakdo, ki je bil deležen uvodnih ur ekonomije je seznanjen z idejo, da je minimalna plača povzročila zmanjšanje povpraševanja po delovni sili in povečanje ponudbe delovne sile na relevantnem trgu – običajno, trgu z nizko kvalificiranimi delavci. Minimalna plača onemogoči nekaterim delavcem, da bi konkurirali s sprejetjem nižjih plač, tako so izločeni iz trga dela in delovne sile. Posledično se tem delavcem zmanjša priložnosti za delo. Minimalna plača uniči tečaje na vratih priložnosti.
Vendar poleg teh, obstajajo še skrite cene teh posegov, ki jih je težje zaznati, a so bolj zahrbtne. Na primer, eden od učinkov minimalne plače je zmanjšanje razpoložljivega usposabljanja na delovnem mestu, saj se več resursov porabi za zaposlovanje in ohranjanje delovne sile. Nadaljnji posegi v trg dela (npr. varnostni predpisi in davki na izplačane plače) povzročijo še dražje zaposlovanje delovne sile. Ta bremena skupaj zmanjšajo pripravljenost podjetij najemati delavce in – na dolgi rok – morajo zmanjšati število priložnosti za te delavce, da pridobijo pomembne delovne izkušnje in sposobnosti. Daleč od priložnosti za revne, minimalna plača dejansko omeji njihovo mobilnost.
V poskusu, da bi nadomestili pomanjkanje znanja in priložnosti med nizko kvalificiranimi delavci, so vlade ustvarile veliko programov za usposabljanje. Vendar ne glede na njihove namere, ti programi usposabljanja obidejo tržne procese, ki se ujemajo s spretnostmi za delo. Vsak človek ima edinstven nabor znanj, sposobnosti, prednosti in slabosti, ki se bodo pokazale šele z njihovo aktivnostjo na trgu dela. Usposabljanje na delovnem mestu in ocenjevanje znanja se lahko do neke mere ujame z ljudmi primernimi za zaposlitev, a je mehanizem iskanja neločljiv s trgom dela in poceni način za bolj učinkovito doseganje istega rezultata.
Podjetja, ki se soočajo z zakonodajo minimalne plače pogosto nadomeščajo kvalificirano za nekvalificirano delovno silo. Poročilo inštituta Show-Me, delo ekonomista Davida Neumarka, ponuja nazoren primer: Recimo, da delo lahko opravijo bodisi trije nekvalificirani delavci ali dva kvalificirana. Če nekvalificirane plačaš po 5 evrov na uro in usposobljene po 8 evrov na uro, bo podjetje uporabilo nekvalificirano delovno silo in proizvedlo storitev ali proizvod za 15 evrov. Vendar, če imamo minimalno plačo 6 evrov na uro, bo podjetje namesto tega uporabilo dva kvalificirana delavca za 16 evrov, v nasprotju z 18 evri stroškov uporabe nekvalificiranih delavcev. V »uradnih podatkih«, se to kaže kot majhna izguba delovnih mest – v tem primeru, le eno – vendar mi to vidimo kot dvig povprečne plače na 8 evrov na uro, kljub temu, da so manj kvalificirani delavci sedaj brezposelni.
To je tudi skrita socialna cena politike minimalne plače. Razprave glede minimalne plače spodkopavajo tudi socialno strukturo, ker delavce in delodajalce postavijo v nasprotujoči si situaciji. Medtem, ko obstajajo legitimni razlogi za napetost med podjetji in delavci, ju je politika minimalne plače po nepotrebnem postavila v opozicijo prek pogodb o zaposlitvi, ki so po naravi in vzajemno koristne. Spodbujanje stališča, da je zaposlovanje surov posel je ustvarila nepotrebno zagrenjenost. Do neke mere to zastrahuje ljudi in odvrača nekatere, da bi sami postali delodajalci.
Prepoved nekaterih oblik delovnih pogodb prav tako diskriminira – paradoksalno – tiste, ki ravnajo po zakonu. Tako kot prohibicija drog, zvabi brezpravne v trg z drogami, prepoved nekaterih oblik dela zagotovi, da bodo ostali, ki nimajo pomislekov glede povpraševanja na trgu, recimo, za delo najeli otroke in podobno.
Če omejitve, predpisi in cene vsiljene s strani vlade ustvarijo ogromne skrite izgube, te tudi oblikujejo spodbudo za podjetja in posameznike, da se izognejo tem omejitvam, predpisom in tako določenim cenam. Tisti, ki imajo primerjalno prednost pri izmikanju (ali kršitvi) zakonom, bodo najbolj uspešni, zato regulacija trga dela daje implicitno spodbudo in podporo brezvestnim. Omejitve in ureditve znižujejo relativno ceno nepoštenosti, kar pomeni, da jih lahko pričakujemo še v večjem obsegu.
Zagovorniki višjih minimalnih plač so pogosto motivirani z mislimi na revne. Vendar, so minimalno plačo že več let mnogi ekonomisti označili kot »maksimalno norost«, ker prizidane ravno tiste ljudi, ki najbolj potrebujejo pomoč. Samozvani prijatelji revnih so neizprosni v svojem zagovarjanju višje minimalne plače, a s takšnimi prijatelji, revni ne potrebujejo sovražnikov.
Prispevek je bil prvotno objavljen na Mises.org dne 23 julija 2009. Prevod: Andrej, We are Change.