Ko država izbira zmagovalce

Avtor: John Stossel, novinar in tv-voditelj, News CorporationPrevod: Nejc Rozman

Dne: 19. april 2013

Država še naprej ogroža našo prihodnost, medtem ko trdi, da nam pomaga.

Ljudje pravijo, da bi morala država »pomagati malemu človeku, spodbujati enakost, poskrbeti za enake možnosti«.

Marsikdo se zaposli v državnem sektorju, da bi naredil točno to. Toda ko ljudje želijo pomagati, je povsem naravno, da pomagajo svojim pajdašem.

Davida Stockmana, vodjo Urada za upravljanje in proračun (Office of Management and Budget) v času predsedovanja Ronalda Reagana, so kitizirali, ker je rekel, da se številke v državnem proračunu ne ujemajo. Vendar je imel prav.

V svoji knjigi »The Great Deformation« trdi, da ko je enkrat počil nepremičninski balon, sta povprečne Američane na cedilu pustili obe glavni politični stranki s tem, da sta hiteli rešit svoje pajdaše v velikih bankah. Država še naprej ogroža našo prihodnost s tiskanjem kupov denarja in garancijami za bilijonov dolarjev posojil bankam, lastnikom stanovanj, študentom in drugim politično povezanim skupinam.

Politična elita trdi, da bi brez finančnega reševanja (bailout) velikih bank leta 2008 bilo celotno gospodarstvo uničeno. Stockman pravi, da je to mit, saj »banke ne bi doživele velikega bega denarja ... in (guverner FED-a Ben) Bernanke se je popolnoma motil, ko je trdil, da smo bili na pragu Velike depresije 2.0. Niti blizu nismo bili. Našli bi pot iz nje. To smo naredili že mnogokrat v preteklosti.«

Našli pot iz nje? Brez finančnega reševanja (bailouts) bi najverjetneje cene na borzi padle še nižje in propadlo bi še več podjetij! Toda Stockman meni - pa kaj? To bi bilo vredno. In z njim se strinjam.

Danes bi bili davkoplačevalci bogatejši za trilijon dolarjev in ne vezani na trilijon garancij. Cene bi se ustalile na naravnem nivoju, podjetja bi zopet vneto zaposlovala in Amerika bi bila odrešena moralnih hazardov bank, ki so prevelike za propad (too big to fail).

Kaj imam v mislih z »moralnim hazardom«? Nekoč sem sezidal hišo ob plaži – zelo tvegano mesto za gradnjo hiše – ampak to sem naredil, ker je zvezna poplavna zavarovalnica podala garancijo moji investiciji. Sčasoma je nevihta odnesla mojo hišo, vendar nisem izgubil niti centa. Državna »zavarovalnica« je krila mojo izgubo. Hvala, davkoplačevalci!

Zdaj ko sem modrejši – in bolj libertaren – se sramujem jemanja vašega denarja in razumem, da je bil celoten program zavarovanja napaka. Ista država, ki je zaskrbljena zaradi globalnega segrevanja, saj povzroča poplave, zapravlja milijarde za kompenzacijo tistih, ki so vzeli rizik s tem, da živijo ob oceanih. To je moralni hazard.

Toda lastniki nepremičnin ob plaži imajo politične vezi. Le-ti obupano kličejo zakonodajalce. Politiki se pa odzovejo tistim, ki kričijo najglasneje.

Ko je počil nepremičninski balon, so politike panično klicali njihovi prijatelji iz Wall Street-a – v mnogih primerih njihovi nekdanji sodelavci. Namesto, da bi dovolili, daj njihovi stari prijatelji utrpijo velike izgube in zaupali v širitev manjših bank, je politična elita podprla hazarderje, ki so stavili na napačne karte.

Ne gre za to, da bi bili ljudje, ki se premikajo med Wall Street-om in državo, zlobni. Ampak ko je nekdo blizu problemu, ga hitreje zagrabi panika. Pred nekaj leti so odlični znanstveniki, ki so preučevali SARS oziroma ptičjo gripo, resnično menili, da prihaja masovna epidemija, in je zato vlada morala »nekaj narediti«. (seveda ni škodovalo, da je »nekaj narediti« pomenilo več sredstev za njihovo področje raziskovanja.)

Leta 1999 so računalničarji resnično verjeli, da bodo računalniki zmrznili, ko se bo koledar obrnil na leto 2000, zaradi česar bodo letala popadala iz zraka. Raziskovalci ubijalskih čebel so bili prepričani, da nas bodo te čebele popikale do smrti. Okoljevarstveniki, ki nastopajo proti pesticidom, raziskovalci mesojedih bakterij in današnji fanatiki globalnega segrevanja so vsi iskreni v svojih strahovih.

Za razliko od bankirjev na Wall Street-u nihče ni mogel zaseči trilijon vaših dolarjev in jih dati svojim pajdašem. Verjemite mi: če bi Al Gore lahko, bi to naredil.

Politiki obtožujejo tiste izmed nas, ki zagovarjamo omejeno državo, da smo brezsrčni, ko menimo, da nas država ne bi smela ščititi pred izgubo. Toda prizadevanja države, da bi nas »zavarovala« pripeljejo do moralnega hazarda, ki s časom naredi naše probleme samo še večje.

Politiki pravijo: »Da, lahko!« (Yes, we can!) Naj vas ne prelisičijo: »Ne, ne smejo.« (No, They Can't)

Prispevek je bil v originalu objavljen v Reaso.com dne 10. aprila 2013.

Komentarji

5/7/2013 11:44:50

Primož Rozman

zelo poučno in po premisleku zelo res....

lp Primož