Embedded Files
Avtor: Rok Novak
Dne: 14. september 2013
Ali hočete še naprej in še več (demokratičnega) socializma, do bridkega konca, ali bi morda končno poskusili tudi s kapitalizmom?
Glasen del mladine nekje v okolici mojih let že lep čas sanja o krizi kapitalizma na Slovenskem. Težko je reči, koliko je ta del reprezentativen. Običajno gre za -- na javna sredstva prisesane -- predstavnike raznih fikus organizacij, ki so same sebi namen (Delavsko-punkerska univerza, Študentske organizacije Slovenije ipd.), a dejstvo je, da dobijo ti daleč največ publicitete in tako ustvarjajo vtis, da so zastopniki večinskega mnenja. Hkrati pa svojo medijsko izpostavljenost in dostop do javnih sredstev izkoriščajo za širjenje protikapitalističnih ideologij, s katerimi se identificirajo. Konzervativci jim hitro pritegnejo še s "krizo vrednot" in iracionalna bipolarnost je sklenjena.
Pustimo ob strani neotipljivo polje vrednot in preidimo kar k tistemu kar bode v oči: v Sloveniji kriza kapitalizma? Kaj ste na glavo padli? Skoraj četrtina slovenskega gospodarstva je v neposredni državni lasti! Koliko ga je še v posredni, je težavno ugotoviti, saj se lastniške verige vlečejo v nedogled. Slovenska država namreč nima le nekaj transparentnih strateških naložb (na primer v infrastrukturi), ampak je zažrta v praktično vse sektorje gospodarstva. Država ima lastniške deleže v proizvodnji čevljev, spodnjega perila, gum, farmacevtskih izdelkov in tekstila. Nudi zavarovalniške, zdravstvene, izobraževalne, telekomunikacije, bančniške in še neštete druge storitve. Celo hoteli, terme in trgovine so pri nas nekaj, kjer ima država "nacionalni interes". V petih od devetih največjih podjetij na Ljubljanski borzi ima država vsaj kontrolni delež.
Študija OECD, Product Market Regulation, iz oktobra 2010, Sloveniji v kategoriji javnega lastništva na lestvici od 1 do 6 pripisuje oceno 3,86, kar jo po vpletenosti države v gospodarstvo v območju OECD uvršča daleč nad povprečje. V omenjeni študiji takoj za Kitajsko in Rusijo. A tudi če bi bil zajem držav širši, položaj Slovenije v prvi peterici verjetno ne bi bil ogrožen -- dosežek, ni kaj! Če se vas morebiti lotevajo pomisleki, da se je v letih, ki so raziskavi sledili, kaj izboljšalo, naj vas razočaram: v "poslednji socialistični državi v EU", kot nas je pred časom imenovala ruska izdaja revije Forbes, je še vedno vse po starem. Pravzaprav so se lastniški deleži države zaradi cele mavrice poroštev in garancij še povečali.
Revija Forbes je resda s tem položaj v EU malo olepšala, saj je treba priznati, da tudi v drugih članicah še zdaleč ni vse rožnato. Skoraj ves svet sledi škodljivim (in, mimogrede, prostotržnemu kapitalizmu docela nasprotujočim) praksam, kot je na primer t. i. "corporate welfare". Nekaj, kar bi lahko poslovenili v socialno državo za velika podjetja. Tako banke postanejo "prevelike, da bi lahko propadle" in General Motors (ali Mura, če vam je ljubši domač primer) predragocen vir delovnim mest, da bi ga prepustili posledicam lastnega (slabega) poslovanja. To (ne)logiko uteleša tudi nacionalni reformni program, ko pravi, da si bo vlada prizadevala za "razdolževanje podjetij z uspešnim poslovnim modelom".
So šaljivci tile naši politiki, mar ne?
Kakšen pa je to uspešen poslovni model, da pusti podjetje na robu stečaja? Takšne tržne anomalije na dolgi rok le škodijo -- so tujek, ki družbo vrača v propadle socialistične sisteme centralnega planiranja. Breme te regresije pa seveda vedno znova nosimo davkoplačevalci.
Ko govorimo o Uniji, je tukaj še dolgoročno vprašanje dolžniške krize, socialne države in posebno pokojninskih (piramidnih) shem. Problematike, ki jih bodo morale države kmalu razčistiti, če se želijo v prihodnosti izogniti še večjim ekonomskim težavam, kot smo jim bili priča v zadnjih letih. A v večini držav EU imajo vendarle vsaj nekaj osnovnih pojmov razčiščenih. To odraža tudi okrevanje večine držav po krizi. Resda počasno okrevanje, a v primerjavi s Slovenijo, ki je -- dobesedno -- v "prostem padu", kot je pred dnevi zapisal Jože P. Damijan, je to videti kot izjemen uspeh.
Zastrašujoče je, da v Sloveniji stvari ne gredo na bolje. Še več, ne samo da nam gre vedno slabše -- tako imenovani ukrepi krizo le še poglabljajo. Upam si trditi, da ni ekonomista, ki bi resno nasprotoval izjavi, da bo v tej državi čez pol leta še slabše kot je zdaj. Zakaj? Zato ker počnemo diametralno nasprotno od potrebnega.
Kaj bi lahko rešilo Slovenijo?
Ni idealne vzorčne države, da bi lahko človek pokazal nanjo, a povsod, kjer je prišlo do okrevanja, so storili vsaj kakšno relevantno racionalno potezo. Portugalci so krepko zarezali v javni sektor, Irci so sanirali banke in z ugodnimi davčnimi pogoji pritegnili zunanje investitorje, Nemci so strukturne reforme izvedli že leta pred krizo in tako vanjo krenili dokaj dobro pripravljeni, Slovenci pa... Hm. Slovenci pa sanjamo o nekih drugih časih, nekem drugem sistemu. Namesto da bi se zgledovali po Švici ali nam bolj primerljivi Estoniji, bi se nekateri očitno radi zgledovali po Kubi in Venezueli. V slednji sicer, kljub temu da njihov sistem nekako preživi zaradi zajetnih rezerv nafte, ljudje ne morejo kupiti niti avtomobila, težave pa imajo tudi s toaletnim papirjem. Zakaj? Tisti, ki so nekoč "švercali" jeans in kavo v Slovenijo razumejo!
Namesto prijaznejšega okolja za posel in investicije pogoje v Sloveniji še zaostrujemo. Beži nam še tistih nekaj podjetnikov, ki so v dolini Šentflorjanski obstali do sedaj. Kar nekaj se jih seli v Avstrijo, tudi Italijo. In koliko mladih izobraženih ljudi poznate, ki so odšli v tujino, ker vidijo, da bo tukaj šlo le še na slabše? Jaz jih poznam kar nekaj in predvsem vsak dan več!
Večina predstavnikov ljudstva v državnem zboru je preskočila osnove ekonomije in še večina tistih, ki so pri kakšnem predavanju ekonomije kdaj sedeli, je preslišala nekaj ključnih lekcij. Dve takšni naj na kratko omenim tukaj.
Prva, bolj znana od krivulj, ki sta si sicer kot sestri, je Lafferjeva krivulja. Ne gre za kakšno posebno polemično teorijo. Dejstvo je, da višji davki NE pomenijo tudi več v seštevku pobranih davkov. A to nas v Sloveniji ne zanima. Davke višamo, še nove si izmišljujemo. Za vsak slučaj, če politična nestabilnost in obsesivna birokracija ne bi bili dovolj, da odženemo investitorje.
Druga, precej manj znana od sester, pa je Rahnova krivulja. Ta govori o tem, da visoka državna potrošnja negativno vpliva na gospodarsko rast. Država svojo potrošnjo namreč financira primarno iz dajatev (davkov in prisilnih socialnih ''prispevkov''), deloma pa iz zadolževanja. Slovenija zaradi bistre ekonomske politike slednje pač počne po 5-7% -- zaenkrat še malo ceneje kot Venezuela.
Visoka državna potrošnja torej pomeni visoke davke, visoki davki pa, da ima zasebni sektor na voljo manj kapitala in ker je država pri alokaciji kapitala precej manj učinkovita kot zasebni sektor, dobimo ene najdražjih avtocest in eno najdražjih termoelektrarn. In negativno gospodarsko rast za priboljšek.
Državna potrošnja prej omenjenih Švice in Estonije se giblje v okolici 35% BDP. Obe državi sta ob tem priča stabilni gospodarski rasti. Državna poraba Slovenije je medtem že presegla 50% BDP. To pomeni, da država za več kot polovico vsega ustvarjenega oskubi državljane in poplenjeno dostavi v upravljanje politikom. V času krize, ko bojda izvajamo huronsko varčevanje, se je ta delež po podatkih SURS povečal iz 44,3% BDP leta 2008 na 50,7% leta 2011. Glede na svojevrstno reševanje bank ne dvomim, da bo letošnja številka še malo višja. Ob tem velja omeniti, da se ni zaradi upadanja BDP povečeval le delež, ampak se je čisto vsako leto poraba povišala tudi v absolutnem smislu. Lani, ko je ministrstvo prevzel Janez Šušteršič, se je ta trend za kratek čas obrnil in Slovenija je bila priča vsaj skromnemu poskusu klestenja porabe (pri tem smo se še vedno skokovito zadolževali, da ne bo pomote). A ob rastoči bančni luknji, de facto nacionalizaciji NLB in politični krizi, ki je sledila, kakšnih pozitivnih posledic tudi to obdobje ni pustilo. Primež države v gospodarstvu je danes še večji kot je bil pred leti. Vsako leto pa je bolj jasno kam nas vodi to upiranje tržnemu gospodarstvu.
Da je v Sloveniji komaj za vzorec kapitalizma smo torej razčistili. Vprašanje sedaj je, ali hočete še naprej in še več (demokratičnega) socializma, do bridkega konca, ali bi morda končno poskusili tudi s kapitalizmom?
Rok Novak, lokalni koordinator mednarodne nevladne organizacije European Students For Liberty in soustanovitelj skupine Ibex – mladi za svobodno prihodnost. Rok je bil med udeleženci Svetilnikovih Liberty Seminars 2013.
Članek je bil objavljen v dnevniku Finance dne 12. september 2013.
Komentarji
Komentarji
9/19/2013 7:19:40
Marjan
Milton Friedman ma vas rad................
1/27/2014 11:26:08
Vprašajc
Kako pa to, da ima Kitajska tako rast, če ima toliko državnega lastništva? Zakaj smo prišli v to globalno krizo? Zaradi preveč socializma v ZDA?
Page updated
Google Sites
Report abuse