Avtorica: mag. Tanja Porčnik, Svetilnik
Dne: 27.8.2014
Mandatar za sestavo nove slovenske vlade Miro Cerar namerava za finančega ministra predlagati Dušana Mramorja. Bistveno je, ali ima kandidat vizijo in izdelan načrt, kako se spopasti s preobsežno državo, ki spominja na kiklopa. Ta je postala zelo okorna, pozrešna, neprijazna in z enookim pogledom, ki ima bistveno zmanjšan zorni kot in zato omejeno sposobnost razumevanja, kaj se dogaja v Sloveniji.
Če v letnem poročilu Ekonomska svoboda sveta pogledamo mednarodno primerjavo obsega države – pri čemer se meri obseg javne porabe, državnih transferjev & subvencij, državnih podjetij & investicij in najvišja mejna davčna stopnja tako na dohodek kot na izplačane plače – se nam naslika slovenski kiklop, saj si Slovenija med 152 državami deli 141. mesto z Republiko Kongo in Kitajsko. Skrb zbuja tudi to, da že leta padamo na omenjeni lestvici. Med drugim tudi zato, ker živimo v državi, kjer so politiki in birokrati postali prvaki v povečevanju obsega države, medtem ko zanemarjajo ali ne želijo slišati, da padanje na lestvici ekonomske svobode pomeni manj blaginje, manj dodane vrednosti, večjo brezposelnost in nižjo gospodarsko rast.
Za enormen obseg slovenske države sta odgovorna predvsem plenjenje in paternalizem, o čemer sem pisala v prejšnji kolumni. Da med bralci ne bo občutka, da se stvari ne morejo izboljšati, bo ta kolumna osvetlila primer iz naše ne tako bližnje zgodovine, ko smo imeli vlado, ki je predvsem zaradi finančnega ministra ne samo uravnotežila javne finance, ampak tudi zmanjšala obseg države.
27. avgusta 2014 mineva sto let od smrti slavnega avstrijskega ekonomista Eugena von Böhm-Bawerka. Med ekonomisti je Böhm-Bawerk poznan kot eden prvih vodilnih predstavnikov Avstrijske ekonomske šole, ki je razvil teorijo kapitala in obresti in napisal obsežno kritiko marksistične teorije o domnevnem izkoriščanja delavcev v kapitalizmu (oboje je zajeto v seriji treh knjig z naslovom Kapital und Kapitalzins).
Böhm-Bawerk ni bil le akademik, ki je poučeval politično ekonomijo v Innsbrucku in na Dunaju, temveč je na prelomu prejšnjega stoletja kar trikrat – leta 1895, med letoma 1896 in 1897 in med leti 1900–1904 – sprejel funkcijo finančnega minister Avstro-Ogrske. Kot minister je bil načelen in odločen zagovornik omejene oblasti, uravnoteženih javnih financ in zlatega standarda, medtem ko je bil oster nasprotnik keynesianskega tipa programov državnega spodbujanja gospodarske rasti in zmanjševanja brezposelnosti. Med največje dosežke njegovega ministrovanja sodi znižanje davkov in javne porabe in uravnotežen proračun. Med Böhm-Bawerkovimi znamenitimi odločitvami sta ukinitev subvencij proizvajalcem sladkorja, ki so imele 200 let staro tradicijo, in uspešno nasprotovanje veliki shemi javnih del, ki jo je predlagal sam predsednik vlade, v kateri je bil Böhm-Bawerk minister.
Predsednik vlade Ernest von Koerber je pripravil megalomanski in finančno zasoljen program javnih del. Zgradili naj bi veliko omrežje železniških prog in kanalov, ki bi povezovali različne dele Avstro-Ogrske. Interesne skupine so si s projektom obetale velike zaslužke, medtem ko je predsednik vlade opravičeval astronomsko porabo davkoplačevalskega denarja s tem, da naj bi z njim prišlo do gospodarske rasti in zmanjšanja brezposelnosti. A Böhm-Bawerk je videl dlje od populističnih zavajanj predsednika vlade in je neumorno nasprotoval programu, ki bi povzročil predvsem zvišanje davkov in še večjo zadolženost države. Böhm-Bawerk je dobil bitko s predsednikom vlade, saj je projekt bil predrag, nepotreben in zgolj orodje za finančno zadovoljevanje interesnih skupin.
Böhm-Bawerk je načelno držo nasprotovanja programom državne potrošnje keynesianskega tipa obdržal tudi pred cesarjem Francem Jožefom, saj je v svetu ministrov, kateremu je cesar predsedoval, večkrat brez zadržkov razgrnil svoje poglede na take projekte. Posledično velika večina teh projektov ni bila realiziranih v času njegovega ministrovanja. Kot zanimivost, Böhm-Bawerku je omenjeno uspelo doseči navkljub naraščajoči priljubljenosti nacionalizma in temu, da nikoli ni bil član nobene politične stranke.
Tudi po prenehanju funkcije finančnega ministra je Böhm-Bawerk javno opozarjal na nevarnosti nenadzorovane javne porabe nad zmožnostmi, čezmerne obdavčitve in neodgovornega zadolževanja ter tega, da vse troje zelo hitro pripelje do finančnega zloma države. A kot je Böhm-Bawerk zapisal v časopisnem članku leta 1914, je do državne potrošnje, proti kateri je bil bitko med ministrovanjem, prišlo, ko njega ni bilo več v vladi.
Böhm-Bawerk ni bil samo zagovornik svobodnega tržnega liberalizma in omejene oblasti, temveč je tudi z dejanji bil za svojimi besedami. Do zadnjega diha pred sto leti je Böhm-Bawerk branil razum in logiko svobodnega trga nasproti čustvenim apelom in zgrešenim argumentom tistih, ki so predvsem želeli izkoristiti moč in oblast, da bi plenili od drugih, česar ne bi mogli pridobiti na svobodnem konkurenčnem trgu. Za Böhm-Bawerka je Joseph A. Schumpeter, njegov učenec, dejal: »Ni bil le eden najbolj briljantnih ljudi v znanstvenem življenju svojega časa, ampak tudi primer najredkejšega tipa državnikov [...] Kot javni uslužbenec se je spoprijel z eno najtežjih in nehvaležnih nalog politike – braniti zdrava finančna načela.« Avstrija je veličino Böhm-Bawerka počastila s tem, da je njegova podoba krasila bankovec za 100 šilingov med letoma 1984 in 2001, preden je Avstrija prevzela evro.
Očitne so paralele med izzivi Böhm-Bawerka kot finančnega ministra in novega slovenskega finančnega ministra. Čas bo pokazal, koliko od teh paralel se bo slednji zavedal, ali bo šel po poti Böhm-Bawerka ali ljudi, kot je bil Koerber. V prvem mandatu v letih 2002–2004 se Mramor ni navdihoval pri Böhm-Bawerku, saj je še bolj zavozlal davčni sistem in uvedel obdavčitev po načelu lastniških deležev. To je povzročilo beg slovenskega kapitala v tujino, s čimer so bili ustvarjeni negativi učinki na javne finance. Tako kot iz napak se lahko učimo tudi iz uspehov drugih. Ali so se predstavniki naše vlade v prihodnosti sposobni učiti od Böhm-Bawerka, bomo še videli. Od tega je veliko odvisno, ali bo Slovenija ostala kiklop ali se bo prelevili v cestnega dirkača (iz animiranega filma).
Članek je bil objavljen kot kolumna v tedniku Reporter dne 27. avgusta 2014.